Skica
Izvlek v prostor
Dodatne značilke
Skica je površina na katero rišemo skico, ki jo pozneje izvlečemo v prostor in s tem dobimo 3D model v prostoru.Na izbiro imamo osnovne tri povšine FRONT, TOP in RIGHT na katere rišemo skice v poljubni smeri. Na skico rišemo poljubne vzorce, ki pa jih moramo dimenzionirati ter postaviti v določen položaj glede na koordinatni sistem.
Slika 1: Skica na ravnini FRONT
Izvlek v prostor je prehod iz skice v 3D model, kjer skico izvlečemo v prostor v posljubni smeri za poljubno velikost. Tako nastane model v prostoru. Na tem modelu lahko dodajamo poljubno število ravnin ali osi. Na nove ravnine lahko rišemo nove skice. Osi pa nam pomagajo postaviti izvrtino poljubnih oblik na model.
Slika 2: Izvlek skice v prostor
Ko je model izvlečen iz skice v prostor, ga lahko še naknadno oblikujemo. Modelu lahko zaokrožimo robove z poljubnim radijem, ali pa robove posnamemo z poljubnim kotom. Model lahko tudi izvotlimo, tako da ostanejo samo stene poljubnim debelin, kar je uporabno za modeliranje različnih rezervorajev.
Slika 3: Primer zaokrožitve in posnetja robov modela
Slika 4: Primer izvotlitve modela
Metodologija od spodaj navzgor
Metodologija od zgoraj navzol
Knjižnice
Pri tej metodi je postopek izdelave modela od skice naprej. Pomeni da najprej na poljubno ravnino narišemo skico, jo dimenzioniramo. To skico nato izvlečemo v prostor in nastane model. Model nato še dodatno oblikujemo. Nato izdelamo sestav iz teh posameznih modelov tako, da vsak posamezen model vstavljamo v sestav in mu določamo natančno pozicijo enden na drugega.
Ta metoda je korak naprej od metode spodaj navzgor. Pomeni da oblikujemo že sestavljen sestav. na samem sestavu izdelujemo skice, ki jih nato izvlečemo v prostor. te skice so vedno pogojene z dimenzijami sestava, saj se nanaša nanj.
V knjižnici so shranjeni standardni deli, kot so vijaki, matice, podložke. Lahko so tudi ležaji, seger obročki, sorniki... Sratka vsi standardni deli, ki obstajajo. Te dele potem pri sestavljanju modela prikličemo iz kjnižnice in ga vstavimo v model. Določiti mu moramo natančno pozicijo in tako postane sestavni del našega modela. Kjnižnico lahko tudi sami dopolnjujemo in vanjo shranjujemo nestandardne kose, ki pa jih pri delu večkrat uporabljamo, zato si knjižnico prilagodimo našim potrebam.
Pogledi
Naris
Tloris
Stranski ris
Prerezi
Detajli
Tabela toleranc
Kosovnica
Pri delavniški dokumentaciji uporabljamo dve vrsti risb in sicer delavniška risba ter sestavnica. Na sestavnici rišemo sestav, osovne tolerance, različne poglede, kosovnico,... Na delavniško risbo pa rišemo posamezen kos ali part. Tukaj detaljno narišemo vsak kos sestava, na katerem so vse kote, tolerance, po potrebi prerezi,... Na vse risbe pa moramo narisati različne poglede kosa ali sestava. Pomeni, da narišemo kos iz večih zornih kotov. Vsakdo, ki pogleda risbo, lahko vidi kos iz večih zornih kotov. To počnemo zaradi boljšega pregleda risbe ter tudi kotiranja, ker se pač na enem prerezu ne vidi vsega. Navadno uporabljamo pogled NARIS in TLORIS, po potrebi tudi STRANSKI RIS. Na sestavnico navadno narišemo še 3D pogled, ki služi za lažje razumevanje sestava na risbi.
Naris je primarni pogled kjer gledamo na kos od spredaj. Pogled je narisan v gornjem levem kotu risbe. Tu kotiramo kolikor se da, da je pogled še pregleden.
Tloris je pogled od zgoraj in ga rišemo pod pogledom naris. Tu kotiramo tisto kar se v narisu ni videlo in pa tudi tiste kote, ki bi naris naredile preveč nepregledan.
Stranski ris je pomožni pogled, in je pogled na kos z leve proti desni. Narišemo ga desno od narisa. Ta pogled ne uporabljamo vedno, kajti lahko vse kotiramo na pogledih naris in tloris, potem tega pogleda ne potrebujemo in ga tudi ne narišemo. Dostikrat pa je to potrebno in na njem kotiramo kote, ki pač na prejšnjih pogledih niso bili vidni.
Slika 4: Primer pogledov NARIS, TLORIS, STRANSKI RIS ter 3D
Prereze rišemo tam, kjer nekaj ni mogoče prikazati na vseh obstoječih pogledih. Takrat kos prerežemo na poljubnem mestu, kjer želimo prikazati in skotirati nek detajl. Ker je kos, ki ga rišemo prerezan, ga moramo šrafirati, kar ponazarja prerez. Na kosu ki je narisan na isti risbi, pa moramo označiti kraj, kjer smo kos prerezali. Na eni risbi je lahko tudi več prerezov na različnih mestih, zato jih moramo poimenovati. Tam kjer kos prerežemo, narišemo srednjico, na koncu srednjice naredimo puščice v poljubni smeri, ki ponazarjajo smer pogleda na prerezu. Nato nad puščice narišemo še Oznako, ki je navadno črka. Űe je na risbi več prerezov, uprabljamo zaporedne črke za vsak prerez posebej. Ko rišemo prerez, na jim napišemo oznako prereza, tako da vemo kje smo kos prerezali.
Slika 5: Prerez B-B kosa na pogledu NARIS
Detajle uporabljamo tam, kjer v navadnem merilu, ki je narisan kos, ne moremo videti detajla, ker je premajhen. Zato označimo mesto na kosu, navadno s krogcem in ga povečamo ter narišemo nekje na risbi. Ker se tudi tukaj lahko pojavi več detajlov, jih tudi tu poimenujemo. Tokrat bomo uporabili številke kot so 1 ali 2. Na detajlu pa moramo podati tudi skalo, katera nam ponazarja za koliko smo povečali detajl. Nato ta detajl še skotiramo.
Slika 6: Detajl, ime detajla ter skala detajla
Na delavniški risbi narišemo veűkrat tudi tabelo toleranc. To je tabela v kateri so podatki odstopanj. Vemo, da pri izdelavi ni možno izdelati 100%, zato uporabljamo tolerance. Tu podajamo dovoljene odstopke od predpisane mere. Te odstopke podamo v tabelo toleranc, po kateri se ravna strugar ko izdeluje naš kos. Po tabeli ve koliko lahko odstopa od doloűene mere.
Kosovnica je sestavni del Sestavne risbe. Na tej risbi številűimo posamezne dele sestava, katere nato poimenujemo v kosovnici. V kosovnici navadno podamo še nekaj podatkov, ki opisujejo kos. Ime, teža, material, številka delavniške risbe, űe je standardni del, številka standarda, ter razne toplotne obdelave.
na vrhCosmos
CAM
PDM
Cosmos je orodje s katerim analiziramo kose katere modeliramo. Posamezen kos lahko obremenimo na enem delu in pritrdimo na drugem, ter nato opazujemo kako delujejo notranje si v nešam nosilcu. Lahko tudi opazujemo potovanje zraka skozi razne reže, katere smo dimenzionirali in s tem vidimo kje so zrak zaletava in kje potuje brez težav, pa tudi kjer se zrak lahko vrtinűi in ustvarja tudrbolenco.
CAM orodje uporabljamo za izdelavo programov za pogon CNC strojev. Na osnovi našega modela, s tem orodjem podamo vse potrebne točke, katere nato CNC stružnica sli CNC rezkar uporabi za izdelavo tega kosa. Operaterju na CNC stroju ni potrebno narediti niű drugega, kot vpeti surovec v stroj, naložiti program katerega smo mi izdelali s PDM orodjem, in zažene stroj. Seveda mora podati tudi osnovne podatke, kot je začetna točka, podajanje ter hutrost obratovanja. S tem zalo olajšamo delo operaterju, ki dela na teh strojih. Celo nemogoűe bi bilo napisati program "na roke" za pogon 5 osnega CNC rezakarja, kajti lahko si predstavljamo koliko korakov in raűunskih operacij bi bilo potrebnih za izdelavo tega programa. Z našim orodjem pa je tudi to "enostavno" kajti vse informacije dobimo iz pravilno modeliranega kosa.
PDM je programska oprema za razvoj aplikacij v programih kot so C++, JAVA, DELPHI,... To so razmeroma enostavni programi s katerimi si lahko olajšamo delo. Lahko recimo enostavno sprogramiramo program za izračun obsega in površine na osnovnem podatku polmera ali premera. To je samo en primer. Lahko pa izdelamo malce bolj komplesne program s katerim lahko na osnovi začetnih podaktov kot so: sila prednapetja, pritisna sila, debelina materiala 1 in materiala 2. Podamo še kakovost vijaka in program nam že lahko izračuna premer standardnega vijaka katerega bomo morali uporabiti. Ampak vse to so enostvani programi, katerega lahko napiše vsak laik. Bolj profesionalen je program s katerim lahko na podlagi nekaj podatkov, izračunamo premer, modul, medosje itd. zobniškega prenosa. Na osnovi tega programa lahko pridobimo vse podatke za izdelavo le tega, nariše nam lahko zudi napetostne diagrame ter generira tudi 3D model, katerega lahko potem uporabimo kot part v našem sestavu. To nam konstrukterjem lahko zelo olajša delo.
na vrh
Zaključek
Pri vajah smo spoznali osnove modeliranja. Izdelali smo part, nato smo naredili sestav. Spoznali smo tudi dve metudi modeliranja in sicer od zgoraj navzdol in spodaj navgor. Motoda od spodaj nazvgor je enostavnejša. Metodo od zgoraj nazvdol pa uporabljamo izkušenejši uporabniki programov za 3D modeliranje. kajti ta medota omogoča modeliranje na samem sestavu, kar je včasih nujno potrebno. Modelirali smo s programom SOLID WOKRS, ki najbolj razširjen v industriji, ker je po mojem mnenju premalo obsežen, da bi ga lahko s pridom uporabljali. Sam modeliram s programom PRO\ENGINEER, ki je najbolj razširjen program v Sloveniji, čeprav obstaja še boljši program. To je CATIA, ki je razmeroma nova v slovenski industriji. Škoda, ker je to zelo obsežen program kateri zajema praktično vsa področja industrije in mislim, da bo to program s katerim se bomo ukvarjali vsi konstrukterji v širšem svetu. Pri sodobnih programih za modeliranje ne gre pozabiti, da so parti in sestavi v povezavi. Kar pomen, da lahko kjer koli spreminjamo dimenzije, kar se odraža na sestavu ali partu. Poleg tega lahko kreiramo delavniške risbe na osnovi parta, ki ga pač enostavno poiciramo v delavniško risbo. Po starih metodah pri AUTOCADU je bila težava, ko smo nekaj spremenili na kosu, se to ni odražao na delavniški ali sestavni risbi kar je povečalo možnost napake pri samem konstruiranju. Moram priznati, da so bile te napake dosti pogoste. Teh napak pri sodobnh programih enostavno ni.
| chat386.com :: mail386.com :: games386.com :: afnegunca.com :: start386.com :: si386.com |